Čuječe prehranjevanje je ključno, ko želimo spremeniti vzorce, ki jih imamo pri hranjenju. In najbolje je začeti pri otrocih in jih pokazati, da je hrana "le" gorivo, ki ga naše telo potrebuje za življenje, hkrati pa je s hrano, ki najde pot v naš prebavni trakt, treba ravnati spoštljivo in s hvaležnostjo.

Pri otroški jogi, na majhnem grižljajčku, najpogosteje je to rozina ali lešnik, pozimi tudi krhelj mandarine ali jabolka, otrokom in njihovim staršem pokažem, kako jesti čuječe. Najprej je treba s hrano vzpostaviti odnos. Lahko jo poimenujemo, si jo ogledamo, povonjamo. V grižljaju uživamo in raziskujemo - ne le okus, temveč tudi strukturo hrane, potek žvečenja v naših ustih, občutek grižljaja na jeziku, na nebu, v požiralniku.

Prehranjevanje se ne konča, ko grižljaja v ustih ni več. Ko gre rozina v želodec, je čas, da preverimo, kako dolgo je njen okus ostal v ustih, kje na jeziku okus zaznavamo, kdaj začutimo, da smo siti. 

Čuječe prehranjevanje je po mojem mnenju ključ do hranjenja brez čustvenih vzgibov, brez manipuliranja s hrano in brez občutkov krivde, jeze, žalosti ali česa podobnega ob hranjenju.

Tole je opis ene od vaj meditacij z lešnikom, z vadbe Otroške joge Avocado centra, z otroki, starimi od 5 - 9 let:

Danes smo si z otroki vzeli deset celih minut, da smo pojedli en lešnik.

Opazovali smo ga. Kaj vse se skriva na njem. Perut petelina, zebra, drevo, črte,... Potem smo ga povohali. Sploh ne diši tako zelo. Prijeli smo lešnik s palcem in kazalcem in ugotavljali, kakšne oblike je.

Preden smo ga nesli v usta, bi mu lahko dali ime, ampak tega sem se spomnila šele zdajle.

V ustih ga nismo zgrizli, pač pa smo ga z jezikom potisnili pod jezik, pod zgornjo ustnico, pa pod spodnjo ustnico in se smejali čudnim izboklinam na našem obrazu.

Vzeli smo si natančno pet žvečkov, da smo lešnik z zobmi zmleli v kašo. Zdaj smo šele začutili njegov okus. Mene spomni na čokolado, druge na potico, tretje na kosmiče. Lešnikovo kašo smo z jezikom zbrali na kupček no, ja, to je pač delo z otroki, si jo pokazali.

Nato smo šteli s kolikimi žvečki lešnik prežvečimo toliko, da ga lahko pogoltnemo. Opazovali smo, kako se koščki lešnika mešajo z našo slino.

Kdaj hrano še zavestno potiskamo po grlu in kdaj nadaljno obdelavo prevzame naš prebavni sistem. Kje natančno je ta točka?

Potem je po lešniku ostal le okus v ustih in nekaj drobcev v zobeh. Kako dolgo še vemo, da smo pojedli lešnik?

Temu se reče zavestno prehranjevanje. Čuječe spremljanje grižljaja, ki mu damo polno pozornost, preden ga zaužijemo.

Otroke poskušam naučiti, da je s hrano potrebno imeti pozoren in radoveden odnos. Ker lahko bi se nabasali z lešniki in sploh ne bi vedeli, kolikšno število okroglih jedrc smo naenkrat prežvečili.

Čuječe prehranjevanje je po mojem pot iz začaranega kroga prehranskih motenj ali pa vsaj način, da se izognemo prenajedanju, debelosti in vsemu, kar prinaša neprisotno delovanje. Si, pa te v bistvu ni tam. Ješ, pa hkrati ne veš, da to počneš.

Za domačo nalogo so vsi na družinski jogi dobili nalogo, da naslednji obrok (večerjo, jutrišnji zajtrk), pojedo pozorno. Z drugo roko kot so vajeni, naj držijo jedilni pribor. Okušajo grižljaj, ga obdržijo v ustih, preden ga predajo požiralniku in naprej želodcu.

Lahko poskusite z lešnikom, rozino, krhljem mandarine, žličko zrelega kakija...

S hrano gradimo odnos. Šele takrat nam lahko da največ, kar nosi v sebi.